Brez dvoma sta jezik in komunikacija ključnega pomena v političnem okolju. Politična vsebina, vrednote in vizije se mora za dosego volilcev ubesediti. Jezik je torej osrednji politični instrument, v katerem se lahko pogovarja in razpravlja. Toda kakšen pomen ima še jezik v naših družbah? Kakšno vlogo mora odigrati jezik v Evropski uniji in v prihajajoči volilni kampanji?
Izgubljamo povezavo z jezikom
Ob opazovanju družbenih in političnih debat lahko opazimo, da jezik zaskrbljujoče izgublja na pomenu. Tako politiki, kot tudi mediji in javnost uporabljajo jezik zgolj kot sredstvo za dosego cilja brez nadaljnjega razmišljanja o tem, kakšen vpliv ima lahko jezik na človeka.
Avgusta 2018 je Christian Lindner, vodja nemške liberalne Svobodne demokratske stranke, opozoril na brutalizacijo in izgubo večplastnosti jezika. Po njegovem mnenju razprave niso več objektivne, zaradi česar so izgubile na svoji vrednosti. Tudi nemški zvezni predsednik Frank-Walter Steinmeier je poudaril: “Moramo se vrniti k debati, ki se v največji meri izogiba irracionalnosti.”
Trenutno se zdi, da se pozornost usmerja predvsem na to, katera oseba ali stranka lahko s pomočjo izstopajočega besednega izraza izoblikuje temo in ne na to, katera resnična dejstva so v diskurzu najbolj pomembna. To temo sta raziskala tudi jezikoslovca Elisabeth Wehling in George Lakoff v sklopu teorije okvirjanja (v ang. znani tudi kot ‘framing theory’), ki trdi, da okvirji in metafore v jeziku občutno oblikujejo razprave. Namen pri tem je postaviti politične vsebine in vrednote v možgane prejemnika, da lahko tako vplivajo na njegovo politično resničnost.
Zmagovalec je tisti, ki prvi uokviri politično razpravo
Po teoriji uokvirjanja človeška bitja ne morejo delovati izven okvirjev in metafor. Seveda ne razmišljamo in delujemo vsi znotraj istih interpretacijskih okvirjev, toda na splošno lahko rečemo, da izven njih ne moremo misliti. Zaradi tega potrebujejo politične debate drugačno strukturo: namesto obračanja na publiko s taktično uporabo jezika potrebujejo preverjene informacije in dejstva.
Sodeč po odkritjih kognitivne znanosti predstavlja posvojitev vrednot in stališč drugega politika ter njihova uporaba v lastnem diskurzu smrtni udarec karieri določenega politika, ker zanikanje okvirjev le-teh ne razvrednoti; namesto tega jih možgani poslušalca obnovijo. Zato ni dobro prevzeti argumente nasprotnikov in jih zavračati, ker se bo publika odzvala na zavrnjeno idejo. Poleg tega začnejo poslušalci dojemati določeno razpravo v okviru njene jezikovne formulacije in zanikanja.
Lakoff in Wehlingova menita, da je možnost širjenja posameznikovih idej v primeru zanikanja izgubljena; politična vsebina se lahko posreduje poslušalcem zgolj v primeru, če se navezuje na idejo in na primeren okvir. Politični jezik zahteva zavestno uporabo in konkretno ozaveščenost na obeh koncih interakcije: tako politiki kot volivci morajo biti občutljivi na to, kako jezik in okvirji vplivajo na družbeno interakcijo.
Enotnost v raznolikosti: jezik kot vezni člen med evropskimi družbami
Evropsko unijo zaznamuje raznolikost, tako v političnih strukturah, kulturah, kot tudi v jezikih. Ima 24 uradnih jezikov in se sooča z izzivom, kako povezati svoje državljane na hkrati razumljiv in neposreden način. Sploh v luči prihajajočih Evropskih volitev v maju 2019 se morajo evropski politiki vprašati, kako bodo gradili svojo kampanjo in kakšna komunikacija bo ob njej primerna.
Čeprav se politike voli po posameznih državah članicah, morajo proevropske stranke najti bistveno izrazitejši jezik, ki bo poudarjal prednosti evropskega projekta. Največja vprašanja je potrebno uokviriti na način, da bo jasno razvidna idejna razlika v odnosu do protievropskih strank in da se hkrati prikaže lastne ideje.
Jezik ni zgolj sredstvo komunikacije in posredovanja informacij od pošiljatelja do prejemnika, temveč je tudi občutljiv instrument, ki vpliva na misli in dejanj ljudi. Zaradi tega se mora dejstva predstaviti na primeren način; v nasprotnem primeru se bo vsebina posredovane informacije izgubila. Za ponazoritev vzemimo klasičen primer obdavčevanja, ki izoblikuje podobo finančne ali celo življenjske nevarnosti. Davki omejujejo državljane v njihovi svobodi in samoodločbi s tem, da jim ‘odtegujejo’ njihov denar. Toda takšno uokvirjanje davčnega sistema popolnoma zanemarja dejstvo, da omogoča določen družbeni standard. Wehlingova v tem primeru ponuja alternativni okvir ‘davčne odgovornosti’.
Bolj evropski primer bi bil uokvirjanje davčnih oaz. V tem okvirju se omenja države, ki preko davčnih olajšav ustvarjajo spodbudno okolje za delovanje podjetij in posameznikov. V kontekstu teorije uokvirjanja je kraj z manjšo obdavčitvijo raj z nebeškimi pogoji za razliko od pogojev v domači državi. Takšna interpretacija vodi k zaključku, da je bolje tam, kjer je manj davkov. Toda, ali nismo ravnokar govorili o tem, da potrebujemo davke za omogočanje boljših življenjskih pogojev in zaščito družbenih standardov?
Več kot jasno je, da je poziv k diferenciranemu in uravnoteženemu političnemu diskurzu bistvenega pomena za evropsko demokracijo in da morajo tudi ljudje postati bistveno bolj občutljivi na to znanje. Še posebno v času volilnih kampanj.
Suivre les commentaires :
|
