Naj ne vrag, le prijatelj bo mejak

, par Blaž Uršič

Naj ne vrag, le prijatelj bo mejak

France Prešeren je pred 175 leti, malce pred pomladjo narodov zapisal : “Ne vrag, le sosed bo mejak”. Medtem ko rek kot pribito drži za preteklo stoletje dveh svetovnih vojn, pa mu v današnjih časih zmanjka zagona.

Naši sosedi v sodobni EU niso več politični ‘vragi’, ki bi vsako desetletje rožljali z orožjem in novimi ideologijami, po drugi strani pa z njimi nimamo tako močnih vezi, da bi se lahko opredeljevali kot zelo dobre sosede ali prijatelje. Z izjemo pregledov, povezanih z begunskim valom, znotraj Schengenskega območja na mejnih prehodih že več let ni carinikov, a v glavah ljudi ograjene meje še močno vztrajajo.

Pregrada kljub ‘padcu mej’ ostaja

Sam živim v bližini italijanske meje, ki je skozi stoletja močno zaznamovala ljudi ob meji. In čeprav je bližina tuje dežele zagotavljala določene priložnosti, se je v spomin ljudi ob meji zapisala v bolj krvavem smislu. Čez mejo je v našo dolino prišla Soška fronta, po vojni je premik meje prinesel prepoved domače slovenščine in preganjanje, po drugi svetovni vojni pa zopet zaprtje meje in občutek ujetosti.

Pozneje, v odboju otoplitve jugoslovanskega socializma, so bili nakupovalni izleti v sosednjo Italijo nepogrešljivi, saj je zahodni trg domačinom omogočil prodajo kmetijskih pridelkov in zagotavljal kavbojke ter kavo, ki jo je bilo v Jugoslaviji težje dobiti. Veliko ljudi je odhajalo čez mejo na delo in podoba ‘vraga’ se je z leti bledela.

V začetku maja 2004 smo z dvigom mejne zapornice tudi uradno postali le sosedi ; nič več se nismo delili na socialiste in kapitaliste, Jugoslovane in Italijane. Bodeče žice ni več, mejna poslopja so prazna, ljudje pa ob meji kupujejo jestvine in točijo bencin v lastnem kraju. Nakupovalnih izletov skoraj ne poznamo več, a zdi se, da mejo prehaja manj ljudi kot nekoč. Če izpustite generacijo srednjih let in povprašate mlade, ki živijo nekaj kilometrov ali metrov do mejne črte, koliko prijateljev imajo čez mejo, boste presenečeni. Pritrdilen odgovor je zelo redek.

Biti ‘znanec’ v prihodnosti ne bo zadostovalo

Je kaj narobe s tem, če soseda ne poznaš ? Saj ni vrag, a prijatelj tudi ne, mnogi razmišljajo. Zgodovinsko gledano lahko trdimo, da po stoletjih vojn v Evropi napredujemo, toda pogled v prihodnost nam pove, da biti sosedov znanec ne bo dovolj.

Sam bi razloge za to razdelil na tri časovna obdobja : preteklost, sedanjost in prihodnost.

Če se ozremo v preteklost, številne vojne same po sebi govorijo o smislu povezovanja in nesmislu vojskovanja. V sedanjosti lahko razloge najdemo v gospodarstvu, izobraževanju, turizmu in še bi lahko naštevali. Svetovno naravnan pogled v prihodnost pa nam jasno pove, da razdrobljena Evropa ob konkurenci vzpenjajočih se velesil ne bo mogla obstati.

Razlogov torej ne manjka, zato se lahko vprašamo : kako to doseči ? Kako zbližati sosede, da postanejo prijatelji in ob tem ohranijo svojo identiteto ? Kje in kako lahko naslovimo vse družbo kot celoto in vse njene generacije ?

Temelj novih odnosov je izobraževanje

Odgovor se po mojem mnenju skriva v sistemu vzgoje in izobraževanja, ki je obvezen za vse prebivalce EU in nudi ustaljen sistem, ki je sposoben posredovati določeno znanje. A znanje v okviru geografije vsekakor ni dovolj, prav tako je nezadostno nalaganje informacij pri zgodovini. Mladi so prenasičeni obliki in ne znajo dobro presoditi med koristnimi in nepotrebnimi. Snov jim je potrebno ponuditi v interaktivni obliki in jim poleg tega omogočiti konkretno izkušnjo EU. Pokazati jim je potrebno smisel povezovanja na evropski ravni in ob tem zagotoviti, da pride do spoznavanja in spoštovanja kultur, in ne do asimilacije in izginjanja manjših na račun močnejših.

Ta novi predmet bi moral nadgraditi zgodovinsko razumevanje in prikazati pot in kri vojn, ki so jih pretrpeli naši predniki. Prikazati bi moral praktične, gospodarske in druge prednosti, ki jih nudi EU. Če hočemo Evropo, ki bi bila povezana, a ne v skrajnosti globalizirana,, bi predmet moral poslušalce vzgajati v sprejemanju in strpnosti do drugih kultur, vendar tudi s postavljanjem jasnih zahtev do prišlekov. Če hočemo povezano EU, mora učenje jezikov ostati nujna. Če hočemo da mladi razumejo EU, je treba vsem mladim omogočiti eno ali več izmenjav, kjer bodo spoznali vrstnike in tvorili nova prijateljstva, ki bodo praktično vezivo EU. Potrebujemo nadgrajen Erasmus program, ki bo vključil vse in ponudil več kvalitetnih vsebin.

Naš šolski predmet o EU čaka nešteto pregrad, med drugim dejstvo, da je izobraževanje notranja zadeva vsake članice. Naš predmet potrebuje veliko politične volje in sprememb, zato je bolj realno začeti znotraj obstoječih predmetov in znotraj obstoječih sistemov. Toda vizija ostaja in mora ostati, saj bo naša Evropska skupnost brez sprememb težko preživela.

Vos commentaires

modération a priori

Attention, votre message n’apparaîtra qu’après avoir été relu et approuvé.

Qui êtes-vous ?

Pour afficher votre trombine avec votre message, enregistrez-la d’abord sur gravatar.com (gratuit et indolore) et n’oubliez pas d’indiquer votre adresse e-mail ici.

Ajoutez votre commentaire ici

Ce champ accepte les raccourcis SPIP {{gras}} {italique} -*liste [texte->url] <quote> <code> et le code HTML <q> <del> <ins>. Pour créer des paragraphes, laissez simplement des lignes vides.

Suivre les commentaires : RSS 2.0 | Atom